Trajnostni razvoj – definicija in zasnova

Dr. Melita Moretti — Tue, 09 Jun 2020 16:50:56 +0000

Trajnostni razvoj:

V drugi polovici dvajsetega stoletja se je oblikovala razvojna perspektiva, t. i. perspektiva trajnostnega razvoja, ki temelji na uravnoteženosti med gospodarskim razvojem, varstvom naravnega okolja in družbeno enakostjo sedanje generacije in zagotavljanjem priložnosti prihodnjim generacijam.

Trajnostni razvoj je zaradi večdimenzionalnosti razvoja in neenotnih etičnih stališč težko definirati. »Najbolje« je trajnostni razvoj definirala Svetovna komisija za okolje in razvoj (World Commission on Environment and Development) – v nadaljevanju WCED (1987, 43), ki ugotavlja, da trajnostni razvoj pomeni »zadovoljiti trenutne potrebe, ne da bi pri tem ogrožali zadovoljevanje potreb prihodnjih generacij«. Drugi izrazi za trajnostni razvoj, ki se ponavljajo, so sonaravni razvoj, obstojni razvoj, usklajeni razvoj, zmerni razvoj in uravnoteženi razvoj.

Trajnostni razvoj - načrtovanje, dokumenti

Načrtovanje trajnostnega razvoja je nujno – politični, družbeni in ekonomski dejavniki trajnostnega razvoja naj ne bi bili prepuščeni naključnemu delovanju. Najvidnejšo vlogo v oblikovanju zasnove trajnostnega razvoja ima prav WCED in njegovo poročilo Our Common Future (slo. naša skupna prihodnost) iz leta 1987 (WCED 1987, 43). Poročilo je bilo prevedeno v več kot 24 jezikov, ta definicija trajnostnega razvoja pa se še zdaj uporablja. WCED v tem poročilu prvič poudari, da se skrb za naravno okolje ne konča pri gospodarskem razvoju (gospodarski vidik), ampak zajema tudi ekonomski in politični vidik – poročilo se v tem pogledu bistveno razlikuje od prejšnjih poročil WCED.

V WCED so se leta 1987 zavezali, da bodo čez pet let pripravili konferenco, ki so jo leta 1992 v Riu tudi izvedli – konferenco ZN o naravnem okolju in razvoju, na kateri so sodelovali predstavniki iz 116 držav/vlad in več kot 8.000 delegatov, dodatnih 3.000 predstavnikov nevladnih organizacij pa je sodelovalo pri vzporednih forumih.

Na konferenci so sprejeli pet za trajnostni razvoj pomembnih dokumentov, in sicer (Svet EU 2010):

Agendo 21 (sklepni dokument, ki obsega 40 poglavij s podrobnostmi o ukrepih (na svetovni, regionalni, državni in lokalni ravni), dejavnostih, izvajalcih in sredstvih za dosego trajnostnega razvoja v začetku 21. stoletja in vsebuje neobvezujoča priporočila za zmanjševanje negativnih vplivov na okolje);
Deklaracijo o naravnem okolju in razvoju (angl. Rio Declaration on Environment and Develpoment), v kateri v ospredje postavljajo posameznika za izhodišče zasnovi trajnostnega razvoja, pomen znanosti, tehnološkega napredka);
okvirno konvencijo ZN o podnebnih spremembah (angl. UN Framework Convention on Climate Change), ki predstavlja mednarodni pravni okvir za boj proti podnebnim spremembam in je v veljavo stopila leta 1994);
načela za varovanje gozdov (angl. forest principles), ki predstavljajo pravno nezavezujoč instrument foruma Združenih narodov za gozdove, v katerem so podana merila in smernice za trajnostno ravnanje z gozdovi;
podpis Konvencije ZN o biotski raznolikosti (angl. UN Convention on Biological Diversity), ki predstavlja glavni mednarodni instrument za obravnavo biodiverzitete in prvi globalni sporazum o njenem ohranjevanju.

Ta zaveza je bila obnovljena na Vrhu Združenih narodov o trajnostnem razvoju v Johannesburgu leta 2002 (»Rio+10«) in Riu de Janeiro leta 2012 (»Rio+20«). Agenda 21 ostaja še naprej najbolj aktualni dokument za dosego trajnostnega razvoja.

Vir: Moretti, Melita. 2015. Management trajnostnega razvoja ravnanja s pitno vodo: doktorska disertacija; Koper: Fakulteta za management

Prispevek od Trajnostni razvoj – definicija in zasnova, avtor Dr. Melita Moretti

Sistem managementa z energijo ISO 50001

Dr. Melita Moretti — Mon, 08 Jun 2020 10:53:04 +0000

Trajnostna raba pitne vode

Sistem managementa z energijo ISO 50001:

Sistem managementa z energijo – mednarodni standard ISO 50001:2011 je eden izmed novejših standardov ISO in temelji na modelu sistema za management, ki je podlaga tudi standardoma ISO 9001 in ISO 14001. Standard je uporaben ne glede na vrsto energije: pitno vodo, procesno vodo (tehnološko vodo), elektriko, zemeljski plin, koks, kurilno olje, emisije CO₂ ipd. Uporaben je v organizacijah vseh vrst in velikosti ne glede na geografske, kulturne ali družbene razmere. Namen mednarodnega standarda ISO 50001:2011 je omogočiti organizacijam vzpostavitev sistemov in postopkov, ki so potrebni za izboljšanje energetske učinkovitosti – za energetsko učinkovitost, rabo in porabo. Standard podrobno določa zahteve za sistem z energijo, ki organizacijam omogoča razviti in izvajati energetsko politiko in zastavljati okvirne in izvedbene cilje ter akcijske načrte, ki upoštevajo zakonske zahteve in informacije o pomembni rabi energije. Prav tako sistem z energijo organizaciji omogoča izpolnjevati zaveze iz njene politike .

Mednarodni standard ISO 50001:2011 temelji na metodi nenehnega izboljševanja, imenovani planiraj–izvajaj–preverjaj–ukrepaj (PDCA), ki management z energijo vključuje v vsakodnevno prakso organizacije.

Sistem managementa z energijo ISO 50001 - prednosti

Med prednosti standarda ISO 50001:2011 lahko uvrstimo naslednje dejavnike:

preglednost porabe energije (zmanjševanje porabe posameznih energentov, večja energetska učinkovitost, optimizacija ipd.);
izvajanje trajnostno naravnanih procesov (zmanjšanje vpliva na naravno okolje, optimizacija poslovnih procesov ipd.);
davčne ugodnosti (davčne spodbude, davčne ugodnosti);
skladnost z zakonskimi predpisi in smernicami (skladnost z zakonodajo in regulativnimi zahtevami – z zmanjševanjem tveganja zaradi kršitev zakonodaje in regulativ se izboljšuje energetska učinkovitost);
notranja učinkovitost (boljše izvajanje posameznih dejavnosti; izboljšane metode vodenja procesov in obvladovanja procesov ipd.);
izboljšana zunanja podoba.

Z izpolnitvijo standarda ISO 50001:2011 organizacija pridobi certifikat za sistem managementa z energijo.

Sistem managementa z energijo ISO 50001 - slabosti

Med slabosti standarda ISO 50001:2011 oziroma vrste manjšega vpliva glede na vložek uvedbe certifikata na uspešnost poslovanja organizacij, lahko uvrstimo naslednje dejavnike:

postopek izvajanja je zahtevnejši, če organizacija do zdaj še ni vpeljala nobenega standarda ISO;
organizacije lahko s samoocenjevanjem dosežejo hitrejše rezultate;
zaradi ustvarjanja novih delovnih mest lahko pride do sprememb v managerski strukturi;
poveča delovno obremenitev zaposlenih;
organizacijam ni nujno treba razkrivati informacij javnosti;
organizacije, ki so že energetsko učinkovite, imajo manj razlogov za uvedbo standarda.